jump to navigation

Everybody loves Berlin… november 11, 2009

Posted by fairy in po svetu, prosti čas, takšne in drugačne strasti.
1 comment so far

…and so do I.

Advertisements

Za trenutek naj odloži delo… avgust 31, 2009

Posted by fairy in po svetu, take življenske....
8 komentarjev

Draga mi češnja, ob času slovesa,
izpod virtualnega peresa,
tipkam tole pesnitev zate,
je cenejša od parfuma in boljša od lopate.

Hvala za pice, solate in lazanje,
Da nisem z dneva v dan jedla eno in isto sranje.
Hvala za čaje, občasno kofete,
sirove njoke, rižote, omlete.

Zdaj ko odhajaš v daljni Berlin,
Kdo bo skrbel za moj dnevni kofein?
Kdo bo poslušal vse moje probleme
Ter druge, jako pomembne teme?

Hvaležna za fejsbuk, skajp in blog
Ostal bo občutek, še vedno si naokrog.
Le glej da dnevno poročaš zadeve,
Da ne bi bila skrb zate nam v breme.

Delam pod ceno in jem čisto malo,
Da bo le dosti denarja ostalo
Za najbolj poceni varianto prevoza –
Pridem te obiskat, četudi bosa.

:mrgreen:

Panic on the streets of London… december 11, 2008

Posted by fairy in po svetu, rispekt, takšne in drugačne strasti.
3 komentarji

Veseli december se je začel precej klavrno, ker je pomenil konec dopusta v meni tako ljubem Londonu. Ampak že stara ljudska modrost pravi, da se vse lepo enkrat konča in tako sem spet tu. Za računalom v mrrrrzli Ljubljani. In cel teden je trajalo da sem se aklimatizirala nazaj na Slovenijo. Saj veste, vožnja po pravi strani ceste, samo ena pipa (in ne kombinacija pipe z ledeno mrzlo vodo in pipe iz katere teče krop), sendviči z okusom. Take stvari. 😉

London je bil izjemen predvsem zaradi dveh stvari:

Stripped - Eddie Izzard

Kako neverjetno dober je v živo si lahko preberete tu. Mi je Mushu že vse superlative pobrala, tako da se sploh ne bom trudila. Ampak ko bo spet v Londonu grem spet, ne glede na ceno. Ja, tak fajn je. 🙂

Drugi razlog:

Joke Techician - Jimmy Carr

Jimmy in action

Pridobljene dobrine:

Programi

Tole troje je bilo FAKING drago! Ampak samo enkrat se živi in te finte. In, ja, Jimmyjev je podpisan, coz I met the guy! 8) Ne glede na nastop in precej oster smisel za humor je dečko zelo prijazen in priljuden in si je po nastopu vzel čas in nam fanatikom podpisal programe, kaj lepega povedal, se vsakemu zahvalil, ker je prišel, nekateri smo dobili pa še slikco (coz i came from fucking miles away 😉 ). Noro. Ne vem kdaj sem bila nazadnje tako vzhičena. Vsekakor vrhunec tedna! Aja, pa šov je bil tudi vrhunski. Pozabila omenit! 😀

Preostali plen:

The loot

Zaradi napada slabe vesti si nisem nabavila Jimmyjevega najnovejšega DVDja, ampak na srečo me je minilo, tako da je že na poti. Vseeno bo veseli december. 🙂

Mind the gap! november 25, 2008

Posted by fairy in po svetu, takšne in drugačne strasti.
3 komentarji

Tako, čas je, da se zategnem do Londona in izkoristim the golden tickets:

)

I will fill the gaps between the shows with extensive shopping. Mogoče zaidem tudi v kak muzej, ampak nič ne obljubim. 😉

Za tiste, ki v navalu navdušenja niste zagonili najemnine za Izzard/Carr predstave, tud v rodnih krajih ne bo dolgčas. Naslednji torek se začenjajo standup večeri v Subu, led pa bodo prebijali Komikaze. Perica je zakon and a must see! (Sej sta najbrž druga dva tudi, ampak nisem izkusila na lastnih ušesih, tak da ne znam rečt). Res luštn da se stand up razvija v Sloveniji. Aj lajk. Aj lajk a lot. 8)

Sziget – check! avgust 31, 2008

Posted by fairy in glaZba, po svetu, takšne in drugačne strasti.
9 komentarjev

Letošnji Sziget je precej skrajšal moj koncertni to-do seznam (random order):

MGMT √

Alanis Morissette √

The Kooks √

Roisin Murphy √

Kaiser Chiefs √

The Wombats √

REM √

Jamiroquai √

The Killers √

Editors

Bloc Party

Morrissey

Coldplay

John Mayer

Justice

Portishead

Alicia Keys

Pink Floyd

(kaj ko se seznam konstantno dopoljnjuje…)

Mater mam še dela.

For when the Alzheimer’s kicks in 😀

Aja, obkoncertno dogajanje dokumentirano tu. 8)

Time to face the music… avgust 10, 2008

Posted by fairy in glaZba, po svetu, takšne in drugačne strasti.
4 komentarji

…time for Sziget! Am oh so excited! :mrgreen: Ker se je treba pred takimi dogodki primerno ogret, sem prejšnji teden vztrajno navajala ušesa na glasno glasbo (Trnfest, Subsub), telo na alkohol (pivo, bovla, tequila sunrise, cuba libre, spet pivo) in psiho na gnečo (Trnfest, again). Preživela tudi falično-ekshibicionistični dogodek v Subu, kjer je eden izmed zadetkov dokazal da je moškega spola z uporabo vizualnih propomočkov (beri: mahal je s tičem naokoli, dokler mu ga (očitno razpeeesdjena) punca ni pospravila v hlače). I think I’m ready!!! 8)

Veselim se:

R.E.M. (Drive)

Jamiroquai (Love Foolosophy)

Alanis Morissette (Ironic)

Roisin Murphy (Let me know)

And most of all (bogovi so me uslišali 🙂 ):

The Killers (Shadowplay)

Marry me Brandon! :mrgreen:

Pa še jih je. Žal Justice nastopajo takrat kot Killersi – bad timing indeed in, seveda, zmagajo slednji. Pričakujem da se izkažejo tudi Kaiser Chefs, MGMT, The Kooks, The Wombats, Cribsi pa že kot predskupina Franz Ferdinandov niso navdušili. Če bi igrali še Bloc Party in Editorsi, bi bilo pa že kičasto. 😀

Let the rock begin! 8)

Triple F – Franz Ferdinand, Ferrara julij 14, 2008

Posted by fairy in glaZba, po svetu, takšne in drugačne strasti.
5 komentarjev

Evo me, I’m back from the dead (al kakorkoli se že reče tistmu stanju, ko nimaš neta). Se dogodi, ko zamenjaš stanovanje, da stvari pač ne stečejo takoj gladko. Enivejzzz, post je posvečen sobotnemu koncertu Franz Ferdinandov v Ferrari, tako da kar preidimo na stvar.

Ob 12ih smo Cherry, Jota (fruit before soup 😉 ) in moja malenkost krenili proti sončni Italiji, in 5 uric uživali radost italjanskih avtocest in cestninskih postaj. Predvsem tista pred Benetkami je gostoljubna, zadrževali so nas kar celo uro. Tule moram izreči zahvalo klimi, ki nas v hudi vročini ni pustila na cedilu, čeprav sem v Ferraro vseeno prispela mehko kuhana, ampak za razliko od jajca ne tekoča in rumena, temveč rožnata v fris. Kot zdravo kmečko dekle. 🙂

Najprej smo dvignili karte…

…in vmes pokukali na prizorišče, kjer so imeli FF tonsko vajo.

(nice Hawaian shirt, Alex 😀 )

Time flies when you’re searching for cheap beer, zato je bila kaj kmalu ura prava, da vstopimo na prizorišče koncerta. To je bilo na dvorišču gradu – lično!

Edini plakat v Ferrari – I kid you not.

Koncert je bil na dvorišču, znotraj gradu.

Po hudi dilemi, tihotapiti fotoaparat noter ali ne (no pictures napisi so bili everywhere!), smo vsi trije brez problemov prešvercali fotiče, da plastenke vode, ki sem jo imela v rokah sploh ne omenjam. Mar bi vodko nalila not.

Predskupina The Cribs me ni ravno impresionirala, sploh v primerjavi z zvezdami večera. Franz Ferdinand je skupina, ki je definitivno boljša v živo kot na ploščkih. Začeli so z Michael, odigrali dobršen del Franz Ferdinand plošče, nekaj komadov iz You could have it so much better, pa še nove komade, sodeč po katerih we will have it so much better na tretji plošči. Can’t wait! 🙂 Vrhunci večera: 40 ft, Outsiders, This fire.

Slikovni material:

Kšna barvna paleta, dio mio. 😀

Koncert je minil prehitro in brez izgredov, ampak to samo zato ker sem zenovsko zignorirala špičaste komolce nadležne italjanke, ki je stala za mano. Mi ni čisto jasno kam je hotela da se prestavim, as you can imagine, prostora ni bilo ravno na pretek. Sem se rajši odmaknila, njo pa so nekaj minut kasneje pomendrali poskakujoči italjančki, nazadnje pa je pristala za dvema hrustoma. Karma is a bitch, senjorina. 8)

Naslednja postaja: Sziget! :mrgreen:

In sezona je odprta… junij 6, 2008

Posted by fairy in po svetu, take življenske..., takšne in drugačne strasti.
2 komentarja

Padel je prvi letošnji vikend na morju. Zarad tega sem spustila koncert Edo Maajke, ampak I guess you win some you lose some. Morje je pa še vedno slano in lepo in jebemti da ga mamo sam 43 km (obale, that is, ne dejansko 43 km vode, to bi blo pa res žalostno). 😕

Ker je moja navada-železna-srajca, da v najlepših kodak (v mojem primeru canon) momentih fotoaparata ni pri roki (recimo koncert Elemental, ddd 😐 ), sem se tokrat ekstra potrudila, da sem vzela s sabo fotoaparat in baterije in polnilec za baterije in adapter za v avto in običajen adapter. However, vse to ti bore malo nuca, če spominska kartica ostane v laptopu. Jutr grem po Bilobil, seriously.

Hvala krišni je frendica v svojem fotoaparatu imela spominsko kartico, in ta je nato v kombinaciji z mojimi baterijami sproduciral spodnje podobe¹.

Utrinek iz plaže, v ozadju Novigrad.

Sončim svoje aristokratsko bele nogce, ampak frdaman faktor 15 ni spustil nič sonca mimo. Se nisem nič kopala, ker je bilo morje polno trave in v nedeljo baje celo meduz. Sem pa tunkala noge v vodo in se martinčkala na soncu. Heaven.

Ker vročina še ni vsega požgala, je vse čudovito zeleno. Tale luštna potka ob morju je peljala do tu:

In ker sva bile pridne in 40 minut maširale po soncu, sva si privoščili tole:

Mmmmmmmmmm. 8)

Seveda ni šlo brez posebnosti. Pol kilometra od našega bungalova so kampirali motoristi, ki so imeli vsak večer in pozno v noč biker-fest, kar pomeni da so nažigali rokenrol do petih zjutraj. Vseeno pa sva jih na jutranjem sprehodu srečali, mnoge v poletnih opravah – leder brezrokavnih, črne gate (mejoč na tange 😐 ) in črni štunfi. Seksi!!

Sobotni večer so popestrili štajerci iz bližnjega bungalova. Zabavni program se je začel v večernih urah z izbrano glasbo (Atomik Harmonik, Lepi Dasa, Natalija Verboten ipd.) in se zaključil ob štirih zjutraj s slabo uro histeričnega ženskega dretja (Pijanec! Gnoj! Alkoholik! Debil! Prasec!), ki se je zaključilo s histeričnim jokom. Ne vem no, predvidevam, da lastnica histeričnega izpada ni bila ravno trezna, tako da bi se tu dalo kakšno reči o pometanju pred lastnim pragom. Če pa temu ni tako in alkohol naš najdražji ni imel nič zraven, jo pa lahko ozmerjani samec upravičeno označi za psihopatko. Ni čudno, da nas sosedi ne marajo. 😉

¹Zato je tudi trajalo cel tedn, da sem nalepla slikce na blog. Je blo treba poleg moje lenobe, premagat še razdaljo od tujega fotoaparata do mojega računala. Zdej pa res nikdar več ne pozabim KOMPLETNEGA fotoaparata. Vsaj upam. :mrgreen:

Ježki in zajčki februar 5, 2008

Posted by fairy in po svetu.
7 komentarjev

Tisti ježki na bundi, ki se ti na vsak frdaman šal in pulover prilepijo in tisti zajčki, ki splezajo na drevo in te nato obmetavajo s snegom.
Sicer pa nekaj malo drugačnih utrinkov iz dopusta v italjanskih Dolomitih… 😀

Podnevi se smuča tu…

tmpphpi4xlmq.jpg

Pogled iz sedežnice (vreme iber 😉 )

…ponoči zabava tu.

tmpphpdwbuff.jpg

Disko na smučišču. Možen tudi dostop s smučni, je ob vznožju proge. Easy access, bi lahko rekli. Dress code: pancarji.

Seveda ne gre brez alkohola …

tmpphphdpjjl.jpg

Bombardino.

…in lepih italjanskih blondink 🙂

ctmpphph4s67s.jpg

(Pust se očitno začne teden prej kot pri nas.)

Izven smučišča pa lahko najdemo:

tmpphpoeaw5s.jpg

Najmanjši avto EVER .

tmpphp6lw6vu.jpg

Pestro izbiro literature v lokalni knjigarni.

tmpphpderxom.jpg

In hudo potrebo po tečaju angleščine.

Prav zabavno. 8)

Popotovanje od Ljubljane do Madrida januar 15, 2008

Posted by fairy in po svetu.
2 komentarja

Sredi novembra sem si privoščila moj prvi plačani dopust in skočila na obisk frendici Saški, ki erazmusuje v Madridu. Na skyscannerju se je našla povratna karta Milano – Madrid za siromašnih 50 evrov, povratna karta Lj – Benetke 30 evrov, samo iz Benetk do Milana je blo treba prit in to je blo to. Pis of kejk. 🙂

Vlak iz Ljubljane je krenil proti Benetkam ob 2.20 zjutraj in zarad moje občepristone fobije pred zamujanjem, sem že 45 minut prej na peronu št. 4 ljubljanske železniške postaje sedela na mojem mini kufrčku in zmrzovala. Poleg tega sem se zenovsko prepričevala da bo šla pot gladko in da nisem nora ker rinem čez pol Evrope sama, ker me je par ur nazaj (sicer dobromisleča) frendica debelih 3o minut opozarjala na vse nevarnosti, ki pretijo name na nočnih vlakih (šiptarji so baje še posebej nevarni). No, vlak je bil točen, moj vagon pa poln speče mladine, o šiptarjih ne duha ne sluha. Sem se razvlekla čez 4 sedeže in dremala do Benetk.

Ob 7.00 je vlak prispel na postajo Venezia Mestre. Tam sem bla spet on the lookout pred romuni (ti baje blazno kradejo, mi je ostalo v spominu od safety instructions iz prejšnjega večera:), vmes mi je pa uspelo nabavit karto za Milano (tole ni nič novega: ampak italjani pa angleščina – sroteji!) in spoznat eno srbinjo, ki me je bolj zastopla po angleško kot slovensko (no comment). Kaj naj rečem – ženska paranoja ne pozna meja – punca je bila na poti k fantu (italijan), da ga presenti, ker se ji je zdelo da je čudno zvenel, ko sta se pogovarjala po telefonu prejšn večer. Right. Wonder how that ended. 😉

Zvlečem kuferček na vlak za Milano, kjer se poknem dol na prazen stol v enem izmed kupejev. Pri tem izvem, da je sistem naslednji: obstajata 2 vrsti kart – navadna in taka z rezervacijo (3 evre dražja). Karta z rezervacijo pomeni, da imaš rezerviran sedež in če kakšno revše (i.e. jaz) tam sedi, ga imaš vso pravico spodit dol. Tega v včerajšnjem tutorialu o varnosti na nočnih/italjanskih vlakih ni blo. Bi si zapomnala. Ampak, kot omenjeno zgoraj, stupid Italianos speak-a no English, tako da mi golobučna polovica gej para ni znal povedat da zasedam njegovo mesto, pa sm tam kr ostala. Ups. 😛

Po treh urah vožnje in prebadajočih pogledov plešastega italjana prispemo v Milano, kjer se raja izrine iz vlaka na postajo. Btw, italjanske železniške postaje so precej yucky (sicer ne presežejo groze, ki je glavna železniška postaja v Varšavi, but still, yucky). Ura 12.00, kar pomeni da sem že 29 ur pokonci, ker je bil prešnji dan delovni dan, in se je vstalo ob 7ih. Ajde, ni panike, sej smo mladi, pa sonček sije. 🙂 Malpensa Shuttle me zategne do letališča, kjer je blo treba uro in pol čakat na check in. In ker blesav Easy Jet leti iz Terminala 2, ki premore 1 šank, kjer se tre potnikov, ki žvečijo sendviče za 5 evrov in srkajo kavo za 3, ter en bedn kiosk, sem uro in pol ždela na (mrrrzli) klopci, pojedla kar je blo užitnega v nahrbtniku in opazovala dogajanje. The highlight letališča je bilo korito za rože pred vhodom, napolnjeno s peskom, v katerega so bili lično zapičeni ogorki cigaret. Ja, tud italjani ne smejo več kadit v zaprtih prostorih. Bi bla slikala, pa mi je blo nerodno (nekam živčni so zgledali tisti okoli s čiki v rokah).

14:35 – odpre se check in. No, prav, si rečem – malo je zgodaj, ampak se grem znebit prtljage, da mi ne bo treba skoz budno pazit nanjo (saj veste, romuni pa to. Nisem vedla če se nanaša tud na letališča, ampak better safe than sorry 😉 ). Pripeljem kuferček pred check in – WTF, nenormalno veliko ljudi. In je trajalo URO.IN.POL. preden sem prišla na vrsto. Pa še takrat se mi je uslinla pred mano ena francozinja, ki je dala na letalo eno ogromno potovalko, eno za spoznanje manjšo pa obdržala za ročno prtljago, plus miljon vrečk, seve. Ta podatek sicer ne bi bil omembe vreden, če nebi potem imbecili iziđetovski meni zaračunali 7,5 evrov for extra baggage!! $%#/@!! Eno majhno torbico!! (breathe in, breathe out…) Ampak po 33 urah brez spanja se pač nimaš energije kregat. Sploh ne z italjani.

Anyway, potem ko me vanostna služba sleče, sezuje in sname pas, me le spustijo na letalo. (Vmes sem prebadala z očmi vse ki so tovorili ogromne kose prtljage kot ročno prtljago na letalo. Sam še kaka ptičja kletka je manjkala. Bi pasala v kontekst.) Se kot v prvem razredu stepemo za sedeže ob oknu, stavardese odplešejo koreografijo ‘Samo ljubezen’ (nažalost brez glasbene podlage), zapnemo varnostne pasove in že smo v zraku. 2 uri buljim malo v knjigo, malo v oblake in zemljo pod seboj in obupujem ker potniku za mano blazno zaudarja iz ust. ja, vohalo se je. yuck.

Okoli sedmih pristanemo. Madrid je v polmraku v soju lučk iz zraka videti čudovit. Potem ko kitajčki poberejo svoje pisane vreče krša¹ s katerim bodo zasmradili svoje trgovine, se po traku pripelje tudi moj (že pošteno umazan in vsega naveličan) kufrček in odvlečem se do izhoda letališča, kjer po 36 urah brez spanja padem v objem Saški. 🙂 S kotičkom očesa ujamem edinega dobrga tipa iz letala, ko ljubeče objema in lubčka svojega fanta v pozdrav (karma is a bitch- to je ziher zarad unga pleškota, ki sem mu zasedla stol na vlaku Benetke – Milano ;))

15 minut hoje po letališču do metroja, 15 minut vožnje in izstopim na Nuevos Ministerios. I’m here!!! 😀

neimenovana1.jpg

Največja zastava v Španji. Na sliki sicer ni očitno, ampak je huge HUGE. V tem postu edina slikca, na poti nisem vlekla fotiča iz nahrbtnika. You know, romuni. 😉 Kmalu pa slikovni report iz Madrida. 🙂

¹klump – baje. Spoznala to besedo prejšnji petek, pa da jo sprobamo:)