jump to navigation

Oprostite gospod, a lahko odložite mobitel in primete za volan? Hvala. september 9, 2009

Posted by fairy in bentim, take življenske....
2 komentarja

Jebemti. Vožnja po Ljubljani pa ni mačji kašelj. Koliko ene jeze se skriva v ljudeh. Danes sem samo pogledala človeka v avto, ki je mimo mene peljal v križišču, pa je že krilil z rokami kot opica, si pa predstavljam, da je tudi kakšno krepko izustil na moj račun, ki je zavoljo pregrade dveh avtomobilskih šip in vsesplošnega prometnega hrupa moja občutljiva ušesca niso slišala. Nato sem se izogibala smrtonosnim pogledom voznice, ki je morala zmanjšati hitrost, ker sem si jaz drznila prečkati cesto ne prehodu čez cesto. Za tem, spet za volanom, se je voznik za mano usedel na svojo hupo ker nisem takoj zavila levo v nabito polnem križišču. Malo kasneje sem se morala umakniti na dovoz hiše, ker priletna gospa ni uspela zapeljati svojega avtomobila mimo mojega na široki, dvopasovni cesti. Za konec se mi je pa pred bajto ena vrhunska voznica zaparkirala tako, da je zablokirala edini parkirni prostor v bližini. Premik avtomobila 10 cm bolj naprej bi bila že višja znanost.

Varilnik rabim.parkingTroubles

In nekaj nalepk.

IparkLIKEanIDIOT

Advertisements

Impro FAIL avgust 24, 2009

Posted by fairy in bentim.
4 komentarji

Dragi KUD.

Kaj hudiča. (WTF). Sej vsi razumemo da ste umetniki in da se vam kratkomalo jebe za sedežni red in vstopnice in vse to administrativno sranje, ampak a se moramo res ko živina gužvat da pridemo na predstavo? Lejte, če se nobenmu ne da napisat številk na zice in posledično na vstopnice, vam jih js. Resno, zastonj. Ker res ne bi rada še enkrat doživela, da zgolj zaradi želje po predstavi obtičim ukleščena med nekaj prepotenih osebkov, of the deathmetal persuasion, ki jim je dezodorant tuj in jim voda ni mila in ki radi mahajo z obarvano alkoholizirano pijačo nad mojo glavo.

Ker pol bojo vsi normalni ljudje nehal hodit na impro in boste dobival sam še bedne predloge ala ‘požigalec’ ali ‘čigumi mi je ukradu’ al kaj je blo tisto sranje včeri. Resno.

Vaša vdana,

7. vrsta, 2. sedež

Kako se znebiti mravelj? april 29, 2009

Posted by fairy in bentim, domače kraljestvo.
6 komentarjev
Kaj pa če je vsega kriv...?

Kaj pa če je vsega kriv...?

Odkar se je začelo toplo vreme (izraz ‘toplo’ uporabljam zgolj pogojno, pač, ni več snega) so gospodinjstvo začele napadat mravlje. Načeloma me to niti ne bi motilo, nisem pretirano mahnjena na čistočo, niti nimam kaj dosti proti živalskemu kraljestvu znotraj doma, ampak omejujem toleranco na enega pajka/mravljo/molja na teden. Kaj več razumem kot nasilnem in strateški vdor na moj rajon.

Očitno so mravlje zasedanje vzele resno. V kopalnici se v vrsti sprehajajo po steni, iz stene na zaveso za tuširanje, nato v kad in tako dalje. V kuhinji se neprizadeto sprehajajo po štedilniku medtem ko kuham. Na milijone jih je.

Najprej sem se zadeve lotila strateško, t.j. nabavila past za mravlje, v kateri naj bi bil sladek strup, ki ga mravlje odnesejo v gnezdo in tako pobiješ obilo muh (se pravi, mravelj) na en mah. Različica trojanskega konja, bi lahko rekli. Res prebrisana zadeva, če bi kakšna mravlja dejansko zašla v past. Poskus je klavrno propadel. Tudi tako opevanega cimeta se prav nič ne ustrašijo. Jutri bom poskusila s citronko.

Vsekakor nekaj bo treba, na koncu vedno obupam in uporabim Pips, takrat mravlje pocrkajo v trenutku, jaz se pa dušim v hlapih in se sprašujem kakšen zlodej je v pločevinki, da pobija s tako hitrostjo. Sumim, da nič zdravju prijaznega.

Tako, če ima kdo kak predlog, z besedo na dan. Ne da se mi več odstranjevat trupelc s kuhinjskega pulta in tuš kabine.

O okusih se razpravlja! marec 7, 2009

Posted by fairy in bentim, take življenske....
5 komentarjev

Čeprav se morda kdo ne bi strinjal, lahko s precejšnjo gotovostjo trdim, da nisem človek ki bi dajal pretiran poudarek  na cunje in ostalo okrasje, s katerim ljudje pokrivamo kožo. Sem sicer izrazito ženska pri svoji rahli obsedenosti s čevlji, ki se žal ne kaže s polno omaro čevljev (načeloma zato ker mi je finance ne dopuščajo napolniti) ampak predvsem z dejstvom, da vsakega človeka najprej pogledam v čevlje, sicer pa neke obsedenosti z zunanjim videzom (tako mojim, kot tujim) pri meni ne boste našli.

Zato se resnično redko (če sploh kdaj) zgodi, da me kakršen koli kos oblačila odvrne do te mere, da mi vzame sapo. Resnično podpiram različnost okusov in ne kažem s prstom in če na komu naletim na kakšno zadevščino, ki je jaz niti mrtva ne bi oblekla, to ponavadi zadržim zase in si mislim ‘vsakemu svoje’.

Vseeno sem danes kazala s prstom in zavijala z očmi. Med martinčkanjem ob dopoldanskem čaju je k sosednji mizi prisedlo dekle mojih let, ki je najbrž ne bi niti opazila, če ne bi imela okoli vratu  obešeno mrtvo lisico. Groza. GROZA. Če je punca iskala pozornost, jo je dobila – posebej od lastnikov psov, ki so sedeli na terasi kavarne. Nihče me ne bo prepričal v upravičenost krznenih izdelkov, še posebej pa ne takih, katerih se še vedno drži glava in tačke živali! To naj bi bilo estetsko? Ne, tokrat me ne zanimajo različni okusi – to NI estetsko. Skupaj z dejstvom, da je ravno danes na Prešernovem trgu potekal protest proti nošnji krzna je to višek slabega okusa.

Krzno? Ne hvala.

Božični šoping je, hvalabogu, opravljen december 21, 2008

Posted by fairy in bentim, take življenske....
2 komentarja

To nedeljo sem žrtvovala za nujno zlo prazničnega časa – nakupovanje božičnih daril – in zopet ugotovila da mi slovenski nacionalni šport ne diši, ne, popravek, spravi me na rob obupa.

Najprej me je moj petit mobile dostavil do Merkurja, kjer scena niti ni bila tako porazna in koder sem odšla pretežno nepoškodovana (psihično, da ne bo pomote). Sicer nisem našla tistega, kar sem iskala, sem pa zato povsem nepraznično kupila novo ščetko za WC. Prodajalka se je najbrž spraševala kdo se mi je tako zameril, da si je zaslužil tako zgovorno darilo. 🙂

No in ker me je Merkur razočaral sem šla poskusit srečo v sosednji City Park. Besede ne morejo opisat kako zelo mrzim ta takozvani ‘park’. Ne samo da je tako kičasto okrašen, kot da bi imel prste vmes kak Liberace, celo poslopje je ogabno ceneno in plastično in fuj. In vedno znova, ko me prime nakupovalna mrzlica (kar se res redno zgodi, pa vendar), in se kljub temu, da I know better odpravim v City Park, mi že na parkirišču postane jasno zakaj se tega dela Ljubljane izogibam kot hudič križa. Celotna raja se stišči v pritličje ali tretjo etažo parkirne hiše, ker BOG NE DAJ da bi zgubili dragoceni nakupovalni čas z nepotrebno (in naporno) hojo po stopnicah, dvigalo uporabljat je pa očitno tudi strašna nadloga.

Najhuje je v Intersparu. Ne samo da se ljudje premikajo po polžje, ponavadi se ustavijo pri kakšni polici in pustijo voziček poševno čez vrsto, tako da ne moreš mimo. Druga varianta je seveda da ga zaparkirajo direktno pred polico, tako da ne prideš do robe. Pa gneča je in ziljon kričečih otrok in nergajočih penzionistov. Noter sem bila natanko dve minuti preden se mi je pritisk dvignil in sem zato gledala še grše kot ponavadi. Se razume da tudi tu niso imeli tistega kar sem iskala, pa še pošiljali so me iz enega oddelka na drugega kot da sem na občini. Na koncu sem na blagajno nesla dve varčni žarnici, dodatno razočarana, ker jim je zmanjkalo tudi z mandlji polnjenih oliv. Bah. 😕

Ker začuda ni bilo gneče, mi je uspelo nabavit črn puli v New Yorkerju. Ko sem prodajalcu rekla, da ne potrebujem vrečke, mi je rekel: “Bi radi čimprej domov, a ne?” Očitno mi je pisalo na obrazu, da trpim. 🙂 No, vseeno to ni bil razlog da sem zavrnila plastično vrečko – v Londonu sem si namreč nabavila tole shopping bag:

Nakupovalna torba

Res je priročna, mi je žal da jih nisem več vzela (bi bilo lepo darilo, pa še tistih par funtov gre za boj proti raku). Drugič. Nič, grem zdaj zavit nabavljena darila. Letos bodo moji dragi dobili prav posebne božične voščilnice:

ChrIZZmas

So bile v paketu s programom in koledarjem. Mam še kakšno ekstra, tako da če si kdo resnično želi postavit Merry ChrIZZmas pod smrečko, mu/ji jo pošljem. 😉