Samo, moj blog

Čeprav se morda kdo ne bi strinjal, lahko s precejšnjo gotovostjo trdim, da nisem človek ki bi dajal pretiran poudarek  na cunje in ostalo okrasje, s katerim ljudje pokrivamo kožo. Sem sicer izrazito ženska pri svoji rahli obsedenosti s čevlji, ki se žal ne kaže s polno omaro čevljev (načeloma zato ker mi je finance ne dopuščajo napolniti) ampak predvsem z dejstvom, da vsakega človeka najprej pogledam v čevlje, sicer pa neke obsedenosti z zunanjim videzom (tako mojim, kot tujim) pri meni ne boste našli.

Zato se resnično redko (če sploh kdaj) zgodi, da me kakršen koli kos oblačila odvrne do te mere, da mi vzame sapo. Resnično podpiram različnost okusov in ne kažem s prstom in če na komu naletim na kakšno zadevščino, ki je jaz niti mrtva ne bi oblekla, to ponavadi zadržim zase in si mislim ‘vsakemu svoje’.

Vseeno sem danes kazala s prstom in zavijala z očmi. Med martinčkanjem ob dopoldanskem čaju je k sosednji mizi prisedlo dekle mojih let, ki je najbrž ne bi niti opazila, če ne bi imela okoli vratu  obešeno mrtvo lisico. Groza. GROZA. Če je punca iskala pozornost, jo je dobila – posebej od lastnikov psov, ki so sedeli na terasi kavarne. Nihče me ne bo prepričal v upravičenost krznenih izdelkov, še posebej pa ne takih, katerih se še vedno drži glava in tačke živali! To naj bi bilo estetsko? Ne, tokrat me ne zanimajo različni okusi – to NI estetsko. Skupaj z dejstvom, da je ravno danes na Prešernovem trgu potekal protest proti nošnji krzna je to višek slabega okusa.